"Presenetljivo odkritje" pod gladino oceana, ki bi lahko imelo velike posledice za svet

Obstoj sladke vode pod Atlantikom je znan že desetletja, a je ostal skoraj povsem neraziskan. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so znanstvene odprave, ki so vrtale globoko pod površjem oceana v iskanju nafte in drugih virov, občasno naletele na sladko vodo.

Leta 2019 so znanstveniki iz Oceanografskega inštituta Woods Hole in Univerze Columbia objavili "presenetljivo odkritje". Z uporabo elektromagnetnih valov so kartirali ogromen pas sladke vode pod oceanom, ki se je raztezal vzdolž obale od Massachusettsa do New Jerseyja – in morda celo še dlje. "Zdi se, da gre za največjo tovrstno tvorbo, odkrito kjerkoli na svetu," so takrat zapisali v izjavi.

To odkritje je odprlo številna vprašanja: Kako je ta voda prišla tja? Koliko je stara? Ali so njene zaloge obnovljive? Ali bi obalni vodonosniki, kot je ta, lahko predstavljali nov vir sladke vode? Obsežni rezervoar ob ameriški obali je le eden izmed mnogih, za katere znanstveniki menijo, da se skrivajo pod oceani.

Mednarodna skupina znanstvenikov v okviru projekta Expedition 501 se je odločila poiskati odgovore, zato so začeli vrtati neposredno v omenjeni vodonosnik.

Maja so se z raziskovalno ladjo, opremljeno z vrtalnim stolpom, odpravili iz Bridgeporta v Connecticutu. Tri mesece so preživeli na morju in vrtali do globine približno 400 metrov pod morskim dnom na različnih lokacijah, od koder so pridobivali vzorce sedimentov in vode.

Odkrita voda je imela precej nižjo slanost kot morska voda, približno na ravni, ki jo ameriške in mednarodne agencije še štejejo kot primerno za pitje. Voda je trenutno v laboratorijski analizi, kjer bodo ugotovili, katere mikroorganizme vsebuje in kako varna bi lahko bila za pitje.

Ena največjih ugank je starost vode. Lahko je stara 200 let ali pa celo 20.000 let, pravi Brandon Dugan, profesor geofizike na Rudarski šoli v Koloradu in eden vodilnih raziskovalcev omenjene odprave.

Če gre za mlajšo vodo, bi to pomenilo, da se njena zaloga obnavlja; če je starejša, bi to nakazovalo, da gre za končen vir, ki se ne dopolnjuje več. Odgovore na vprašanja pričakujejo v približno šestih mesecih, pravi Dugan.

Znanstveniki bodo opravili tudi teste, s katerimi bodo določili izvor vode – ta bi lahko morda izvirala iz taljenja ledenikov ali padavin.

"Menimo, da je sladkovodna zaloga nastala pred tisoči let, ko je bila morska gladina precej nižja, kontinentalni pas pa še del kopnega," je pojasnila Holly Michaels, profesorica geoloških znanosti ter gradbenega in okoljskega inženirstva na Univerzi v Delawaru, ki je sodelovala v odpravi.

Poznavanje izvora bo pomagalo razkriti, "kako so se ti sistemi čez čas razvijali", pravi Dugan. Na podlagi teh spoznanj bodo lahko znanstveniki razvili sklepe o podobnih območjih, kjer obstajajo dokazi o obstoju podmorskih rezervoarjev sladke vode – na primer v Indoneziji, Avstraliji in Južni Afriki.

To jim bo pomagalo tudi razumeti, kako se ti viri sladke vode pod morjem spreminjajo ob dvigu morske gladine – ali rastejo ali izginjajo. "Odgovori na ta vprašanja so ključni za napovedi, kako bi to vodo lahko uporabljali v prihodnosti," pravi Michaels.

Vodonosnik, ki ga je potrdila odprava, se zdi ogromen, pravi Eric Attias, izredni profesor geoloških znanosti s teksaške univerze, ki sicer ni sodeloval pri projektu.

Po njegovih besedah bi lahko ta rezervoar "vseboval dovolj sladke vode, da bi z njo lahko oskrbovali metropolo velikosti New Yorka več sto let", je dejal za CNN. Prav tovrstna odkritja bi lahko pripomogla pri blaženju pomanjkanja vode na svetu.

Skoraj polovica svetovnega prebivalstva živi v 100-kilometrskih pasovih od obale in mnogi se zanašajo na obalne vodonosnike. To so viri, ki pa se hitro krčijo zaradi prekomernega črpanja in podnebnih sprememb, kot je dvigovanje morske gladine, zaradi česar se onesnažuje podtalnica.

"V prihodnosti bodo obalni vodni viri le še bolj obremenjeni," opozarja Michaels. To bo prisililo skupnosti, da poiščejo druge, dražje vire vode, kot je razsoljevanje. Podmorski vodonosniki bi lahko temu predstavljali novo alternativo.

A pred tem je treba razrešiti še številne izzive. Voda je težka, njen dvig in transport na kopno pa bi lahko bil energetsko zelo potraten in drag, čeprav Dugan meni, da bi se lahko pri tem oprli na energijo, ki jo proizvaja veter. Obstaja tudi vprašanje, kdo bo to z vodo upravljal, jo obdeloval in financiral.

"Črpanje podmorskih vodonosnikov bo drago in tudi ti viri niso neskončni," opozarja Michaels. "Najbolj smiselno je še naprej varovati sladko vodo, ki jo imamo na kopnem. Seveda pa to ne pomeni, da ne smemo iskati alternativnih možnosti – zato tudi izvajamo to raziskavo."

Dugan ostaja optimističen glede tega novega vodnega potenciala: "Vsi deli sestavljanke že obstajajo," pravi. Gre le še za vprašanje časa. Po njegovih ocenah bi lahko črpanje podmorskih vodonosnikov postalo izvedljivo čez približno dest let.

Ugotovitve, ki jih bodo raziskovalci pridobili v naslednjih mesecih, bi lahko imele globalne posledice. Po Duganovih besedah obstajajo dokazi o podmorskih sladkovodnih rezervah na vseh celinah. "Znanje, ki smo ga pridobili na tem malem koščku Nove Anglije, lahko uporabimo za razumevanje drugih regij po svetu."

Avtor članka: Laura Paddison/CNN

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: Slovenija je lepše delala z biseri kot Hrvaška